Pred glavno sezono še en plezalni podvig

Tik pred začetkom glavne sezone sva si vodnika Rudi in Anej vzela prost dan in ga izkoristila za nekaj, kar oba zelo rada počneva – plezanje v gorah.

Dan se je začel zgodaj. Budilka je zazvonila že ob 5.30, saj sva želela izkoristiti jutranji mir in se izogniti popoldanskim nevihtam. Ob 7. uri sva že začela pohod proti severni steni Ojstrice. Pot je hitro minila, pri koči na Klemenči jami sva se iz vodnjaka še napila vode in nekaj pred 9. uro sva prispela do vstopa v 500 metrov dolgo spominsko smer Iva Reye, krajše Zmaj. Pred začetkom sva si vzela nekaj minut za ogled stene in pripravo opreme. En nahrbtnik sva pustila pod steno, saj ga med plezanjem nisva potrebovala. Prvih 200 metrov smeri sva v lažjem terenu ‘posolirala,’ do prvega detajla smeri, ocenjenega z V+. Tam sva se navezala na vrv in začela z resno plezarijo.

Zame je bila to prva tako dolga večraztežajna smer, zato sem bil že od samega začetka navdušen. Takšno plezanje je nekaj posebnega, saj vsak raztežaj lahko prinese nov izziv in odličen pogled na dolino pod tabo. Rudi je vodil celotno smer, zabijal kline, nameščal varovanje in delal sidrišča. Jaz sem plezal za njim, pobiral uporabljeno opremo in užival v izkušnji.

Prvi del smeri je bil prijeten in je hitro minil. Nato pa so prišli težji raztežaji z ocenama 6+ in 7-. Tam sem se moral kar pošteno potruditi. Par gibov mi je povzročalo precej preglavic, a z nekaj vztrajnosti in spodbude sem uspešno preplezal tudi najtežje dele.

Ko sva bila že skoraj na vrhu in je manjkalo le še nekaj deset metrov, sem bil prepričan, da je vse najtežje že za nama, a čakalo me je še zadnje presenečenje. V razpoki se mi je trdno zataknil zatič. Skoraj deset minut sem ga poskušal rešiti, vlekel, premikal in preizkušal različne načine, vendar ni šlo. Na koncu sem se moral vdati in na pomoč se je po vrvi do mene spustil Rudi. Sam pri sebi sem si rekel, če ga zdaj takoj spravi ven, bom zelo jezen. In glej ga zlomka z nekaj izkušenimi potezami ga je sprostil v približno petih sekundah. Nisem mogel verjeti!

Kmalu zatem sva stopila na vrh stene. Občutek po uspešno preplezani 500 metrski smeri je bil res odličen. Ura je bila že tri, zato sva le za kratek trenutek uživala v razgledu, saj se je nebo že oblačilo. Rahel dež je rosil že prej med plezanjem, sedaj pa je kazalo, da bo začelo močneje deževati, zato nisva dolgo oklevala in sva se odpravila nazaj proti dolini po Kopinškovi poti. Pod steno sva še uživala v hitrem spustu po melišču do nahrbtnika, kjer sva končno lahko slekla plezalne pasove in pospravila opremo v nahrbtnike.

Sestopila sva po isti poti mimo Klemenče jame nazaj do Doma Planincev v Logarski dolini in se odpeljala nazaj v Kamp Menina na odličen burger. Dan v gorah je bil odlična sprememba, saj kot reševalca iz vode večino poletja preživiva na reki, tokrat pa sva si privoščila malo suhe skale.